Kaj je korupcija?

Po najbolj enostavni razlagi je korupcija zloraba položaja za pridobitev zasebne koristi. Po zakonski definiciji (Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije) pa gre pri korupciji za vsako kršitev dolžnega ravnanja uradnih in odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju kot tudi za ravnanje ljudi, ki so pobudniki kršitev, ali ljudi, ki se s kršitvijo lahko okoristijo zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.

Da je ravnanje koruptivno, mora glede na zakonsko definicijo vsebovati naslednje elemente:

• predstavlja kršitev dolžnega ravnanja, to je ravnanja, ki ga je oseba dolžna storiti, ker to določajo veljavni predpisi in kodeksi, pri čemer ni pomembna oblika oziroma način ravnanja (lahko gre za storitev, ko nekdo stori nekaj, česar ne bi smel, kot tudi za opustitev, ko nekdo ne stori nečesa, kar bi moral);
• kršitev mora storiti uradna oseba, ki je po naravi nalog, ki jih opravlja, pooblaščena za sprejemanje odločitev ali za določeno ravnanje, kot so npr. funkcionarji, uradniki, javni uslužbenci, poslovodne osebe in člani organov upravljanja, vodenja in nadzora v pravnih osebah, lahko tudi samostojni podjetniki itd.;
• do korupcije lahko pride v zasebnem ali javnem sektorju (državni organi in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti, javne agencije, skladi, zavodi ter druge osebe javnega prava, ki so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti, vključno z javnimi podjetji in gospodarskimi družbami, v katerih ima večinski delež oziroma prevladujoč vpliv država ali lokalna skupnost);
• biti storjeno z namenom spodbuditi ali nagraditi kršitev dolžnega ravnanja, pridobiti premoženjsko ali nepremoženjsko korist zase ali za drugega, pri čemer oblika, vrsta ali vsebina koristi niso pomembne, saj je lahko le obljubljena/pričakovana, ponujena/zahtevana ali že dana drugemu/že sprejeta.

Kazenski zakonik sicer ne vsebuje besede korupcija, vsebuje pa osem kaznivih dejanj, ki jih policija opredeljuje kot korupcijska kazniva dejanja. Te kršitve so: Kršitev proste odločitve volivcev (151. člen), Sprejemanje podkupnine pri volitvah (157. člen), Nedovoljeno sprejemanje daril (241. člen), Nedovoljeno dajanje daril (242. člen), Jemanje podkupnine (261. člen), Dajanje podkupnine (262. člen), Sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje (263. člen), Dajanje daril za nezakonito posredovanje (264. člen).

Mednarodna korupcija je tista, v kateri je udeležena najmanj ena fizična ali pravna oseba iz tujine.

Kakšen je vpliv korupcije in kako se meri?
Korupcija vpliva na družbo na različnih področjih (političnem, gospodarskem, socialnem in okoljskem) in na različne načine; vpliva na svobodo, zdravje in denar ljudi, v najslabšem primeru lahko nekoga stane življenja.
Zaradi njene zapletene in skrivnostne narave jo je težko meriti. Zahtevana in prejeta korist je namreč pridobljena nezakonito, pri čemer ja ta lahko tudi nedenarna oziroma nematerialna. Prav tako je težko meriti posledice korupcije, kot sta strah in slabo počutje itd. Čeprav je zaradi tega korupcijo težko ovrednotiti, pa so raziskave pokazale, da človeško dojemanje ponuja zanesljivo oceno narave in obsega korupcije v neki državi. Zaznavanje analitikov držav, poslovnežev ali splošne javnosti so osnova indeksov korupcije, zaznavnosti indeksa korupcije in Svetovnega barometra korupcije, ki ga uporablja Transparency International.

Kaj je integriteta?
Protiutež korupciji je integriteta, moralno, etično, pošteno in načelno ravnanje.

Nasprotje interesov

Nasprotje interesov so okoliščine, v katerih zasebni interes uradne osebe vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih javnih nalog oziroma dolžnosti. Pri tem zasebni interes pomeni premoženjsko ali nepremoženjsko korist za uradno osebo, za njene družinske člane in za druge fizične osebe ali pravne osebe, s katerimi ima ali je imela osebne, poslovne ali politične stike.

Vsaka uradna oseba svoje funkcije ali službe ne sme uporabiti, da bi sebi ali komu drugemu uresničila kakšen koli nedovoljen zasebni interes, mora biti pozorna na vsako dejansko ali možno nasprotje interesov in mora storiti vse, da se mu izogne.

Če iz utemeljenih razlogov uradna oseba meni, da se od nje zahteva nezakonito ali neetično ravnanje ali se s tem namenom nad njo izvaja psihično ali fizično nasilje, lahko takšno dejanje prijavi nadrejenemu ali osebi, ki ima tovrstna pooblastila.

Nezdružljivost funkcij

Nezdružljivost opravljanja funkcij pomeni, da poklicni funkcionar ob javni funkciji ne sme opravljati poklicne ali druge dejavnosti, namenjene pridobivanju dohodka ali premoženjske koristi. V primerih, določenih z zakonom, tudi nepoklicna župan in podžupan, ki opravljata funkcijo v občini ob javni funkciji, načeloma ne smeta opravljati poklicne ali druge dejavnosti, namenjene pridobivanju dohodka ali premoženjske koristi, razen če gre za opravljanje pedagoške, znanstvene, raziskovalne, umetniške, kulturne, športne in publicistične dejavnosti ter vodenje kmetije in druge z zakonom določene primere.

Pri tem za poklicne funkcionarje velja tudi prepoved članstva in dejavnosti, kar pomeni, da poklicni funkcionar ne sme biti član oziroma opravljati dejavnosti upravljanja, nadzora ali zastopanja v gospodarskih družbah, gospodarskih interesnih združenjih, zadrugah, javnih zavodih, javnih skladih, javnih agencijah in drugih osebah javnega ali zasebnega prava, razen v društvih, ustanovah in političnih strankah. Nepoklicni funkcionar ne sme biti član oziroma opravljati dejavnosti upravljanja, nadzora ali zastopanja v osebi javnega ali zasebnega prava iz prejšnjega odstavka, če po svoji funkciji opravlja neposredni nadzor nad njihovim delom.

Lobiranje

Po enostavni razlagi je lobiranje sistematično in ciljno usmerjeno delovanje, s katero poskuša posameznik nejavno in v interesu neke interesne organizacije vplivati na odločitev odločevalcev, ki so dejavni na področju oblikovanja in sprejemanja zakonodaje ter javnih politik. Torej legalno in legitimno dejavnost v kolikor se izvaja v predvidenih okvirjih in ne vključuje prepovedanih elementov. Zato je mešanje lobiranja in korupcije zmotno.

Po zakonski definiciji je lobiranje delovanje lobistov, ki za interesne organizacije izvajajo nejavno vplivanje na odločanje državnih organov in organov lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov pa tudi na odločanje državnih organov ter organov in uprav lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil o drugih zadevah razen tistih, ki so predmet sodnih in upravnih postopkov ter postopkov, izvedenih po predpisih, ki urejajo javna naročila, in drugih postopkov, pri katerih se odloča o pravicah ali obveznostih posameznikov. Za lobiranje velja vsak nejavni stik lobista z lobiranci, ki ima namen vplivati na vsebino ali postopek sprejemanja prej navedenih odločitev.

S tem se po zakonu za lobiranje razume vsak nejavni stik z lobiranci, definicija lobiranja pa je omejujoča tako, da so odločevalci omejeni le na državne organe, organe lokalnih skupnosti in nosilce javnih pooblastil, odločitve pa le na tiste, ki se nanašajo na sprejemanje predpisov in drugih splošnih aktov ter druge zadeve, ki niso predmet sodnih in upravnih postopkov, postopkov javnih naročil in drugih postopkov, pri katerih se odloča o pravicah ali obveznostih posameznikov.

Po zakonu je lobist oseba, ki lobira in je vpisana v register lobistov, ali oseba, ki lobira in je zaposlena v interesni organizaciji, za katero lobira, oziroma je zakoniti zastopnik ali izvoljeni predstavnik te interesne organizacije; lobiranci so funkcionarji in javni uslužbenci v državnih organih in organih lokalne skupnosti ter nosilci javnih pooblastil, ki odločajo ali sodelujejo pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov ter v definiciji lobiranja opredeljenih odločitev, s katerimi z namenom lobiranja komunicira lobist. Interesne organizacije so pravne osebe zasebnega prava in druge pravno urejene oblike združevanja fizičnih ali pravnih oseb v imenu in na račun katerih lobist opravlja dejavnost lobiranja.

Korupcija vpliva na družbo na različnih področjih (političnem, gospodarskem, socialnem in okoljskem) in na različne načine; vpliva na svobodo, zdravje in denar ljudi, v najslabšem primeru lahko nekoga stane življenja.
Zaradi njene zapletene in skrivnostne narave jo je težko meriti. Zahtevana in prejeta korist je namreč pridobljena nezakonito, pri čemer ja ta lahko tudi nedenarna oziroma nematerialna. Prav tako je težko meriti posledice korupcije, kot sta strah in slabo počutje itd. Čeprav je zaradi tega korupcijo težko ovrednotiti, pa so raziskave pokazale, da človeško dojemanje ponuja zanesljivo oceno narave in obsega korupcije v neki državi. Zaznavanje analitikov držav, poslovnežev ali splošne javnosti so osnova indeksov korupcije, zaznavnosti indeksa korupcije in Svetovnega barometra korupcije, ki ga uporablja Transparency International.

Protiutež korupciji je integriteta, moralno, etično, pošteno in načelno ravnanje.

Nasprotje interesov so okoliščine, v katerih zasebni interes uradne osebe vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih javnih nalog oziroma dolžnosti. Pri tem zasebni interes pomeni premoženjsko ali nepremoženjsko korist za uradno osebo, za njene družinske člane in za druge fizične osebe ali pravne osebe, s katerimi ima ali je imela osebne, poslovne ali politične stike.

Vsaka uradna oseba svoje funkcije ali službe ne sme uporabiti, da bi sebi ali komu drugemu uresničila kakšen koli nedovoljen zasebni interes, mora biti pozorna na vsako dejansko ali možno nasprotje interesov in mora storiti vse, da se mu izogne.

Če iz utemeljenih razlogov uradna oseba meni, da se od nje zahteva nezakonito ali neetično ravnanje ali se s tem namenom nad njo izvaja psihično ali fizično nasilje, lahko takšno dejanje prijavi nadrejenemu ali osebi, ki ima tovrstna pooblastila.

Nezdružljivost opravljanja funkcij pomeni, da poklicni funkcionar ob javni funkciji ne sme opravljati poklicne ali druge dejavnosti, namenjene pridobivanju dohodka ali premoženjske koristi. V primerih, določenih z zakonom, tudi nepoklicna župan in podžupan, ki opravljata funkcijo v občini ob javni funkciji, načeloma ne smeta opravljati poklicne ali druge dejavnosti, namenjene pridobivanju dohodka ali premoženjske koristi, razen če gre za opravljanje pedagoške, znanstvene, raziskovalne, umetniške, kulturne, športne in publicistične dejavnosti ter vodenje kmetije in druge z zakonom določene primere.

Pri tem za poklicne funkcionarje velja tudi prepoved članstva in dejavnosti, kar pomeni, da poklicni funkcionar ne sme biti član oziroma opravljati dejavnosti upravljanja, nadzora ali zastopanja v gospodarskih družbah, gospodarskih interesnih združenjih, zadrugah, javnih zavodih, javnih skladih, javnih agencijah in drugih osebah javnega ali zasebnega prava, razen v društvih, ustanovah in političnih strankah. Nepoklicni funkcionar ne sme biti član oziroma opravljati dejavnosti upravljanja, nadzora ali zastopanja v osebi javnega ali zasebnega prava iz prejšnjega odstavka, če po svoji funkciji opravlja neposredni nadzor nad njihovim delom.

Po enostavni razlagi je lobiranje sistematično in ciljno usmerjeno delovanje, s katero poskuša posameznik nejavno in v interesu neke interesne organizacije vplivati na odločitev odločevalcev, ki so dejavni na področju oblikovanja in sprejemanja zakonodaje ter javnih politik. Torej legalno in legitimno dejavnost v kolikor se izvaja v predvidenih okvirjih in ne vključuje prepovedanih elementov. Zato je mešanje lobiranja in korupcije zmotno.

Po zakonski definiciji je lobiranje delovanje lobistov, ki za interesne organizacije izvajajo nejavno vplivanje na odločanje državnih organov in organov lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov pa tudi na odločanje državnih organov ter organov in uprav lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil o drugih zadevah razen tistih, ki so predmet sodnih in upravnih postopkov ter postopkov, izvedenih po predpisih, ki urejajo javna naročila, in drugih postopkov, pri katerih se odloča o pravicah ali obveznostih posameznikov. Za lobiranje velja vsak nejavni stik lobista z lobiranci, ki ima namen vplivati na vsebino ali postopek sprejemanja prej navedenih odločitev.

S tem se po zakonu za lobiranje razume vsak nejavni stik z lobiranci, definicija lobiranja pa je omejujoča tako, da so odločevalci omejeni le na državne organe, organe lokalnih skupnosti in nosilce javnih pooblastil, odločitve pa le na tiste, ki se nanašajo na sprejemanje predpisov in drugih splošnih aktov ter druge zadeve, ki niso predmet sodnih in upravnih postopkov, postopkov javnih naročil in drugih postopkov, pri katerih se odloča o pravicah ali obveznostih posameznikov.

Po zakonu je lobist oseba, ki lobira in je vpisana v register lobistov, ali oseba, ki lobira in je zaposlena v interesni organizaciji, za katero lobira, oziroma je zakoniti zastopnik ali izvoljeni predstavnik te interesne organizacije; lobiranci so funkcionarji in javni uslužbenci v državnih organih in organih lokalne skupnosti ter nosilci javnih pooblastil, ki odločajo ali sodelujejo pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov ter v definiciji lobiranja opredeljenih odločitev, s katerimi z namenom lobiranja komunicira lobist. Interesne organizacije so pravne osebe zasebnega prava in druge pravno urejene oblike združevanja fizičnih ali pravnih oseb v imenu in na račun katerih lobist opravlja dejavnost lobiranja.

Več o lobiranju pri nas si lahko preberete v poročilu Lobiranje v Sloveniji – poziv k transparentnemu in etičnemu lobiranju.