Pozdravljamo odziv s strani Komisije za preprečevanje korupcije v zvezi z mednarodnim poročilom Lobbying in Europe: Hidden influence, privileged access, ki Slovenijo sicer uvršča na prvo mesto, a s slabim rezultatom 55 od 100, kar kaže na obstoječe pomanjkljivosti. Veseli nas, da je Komisija za preprečevanje korupcije v času priprave mednarodnega poročila za področje lobiranja pooblastila uslužbenko, s čimer je dosegla napredek v primerjavi s stanjem iz poročila (november 2014). Mednarodno poročilo je namreč sestavljeno iz nacionalnih poročil, tudi iz poročila Lobiranje v Sloveniji: poziv k transparentnemu in etičnemu lobiranju, ki ga je TI Slovenia predstavil 2. decembra lani.
Kljub večjemu ali celo rekordnemu številu poročanih stikov še vedno veljajo lanske ugotovitve glede pomanjkljivega poročanja na tveganih področjih, saj podrobnejši pregled najbolj svežih podatkov kaže, da se na lokalnem nivoju še vedno ne poroča lobističnih stikov, prav tako pa je zelo malo poročanih stikov v zvezi s privatizacijo ter večjimi infrastrukturnimi projekti (npr. 2. tir). Slednje kaže na popačeno sliko poročanih stikov in zaenkrat ne vzbuja optimizma glede izboljšanja slabe prakse, ki je prineslo slabo oceno. V lansko analizo je bil vključen tudi novi način objave lobističnih stikov s strani Komisije za preprečevanje korupcije, za katerega še vedno velja, da kljub spremembam ne omogoča zadostne transparentnosti lobističnih stikov, predvsem pa premalo izkorišča možnosti dostopne informacijske tehnologije.
K vidnejšemu napredku na področju lobiranja v Sloveniji potrebujemo še večjo angažiranost in proaktivnost s strani Komisije za preprečevanje korupcije in pristojnih odločevalcev tako pri izvajanju in ozaveščanju (predvsem na tveganih področjih) glede obstoječe zakonodaje, kot tudi pri pripravah sprememb novega Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Zakon namreč kljub mednarodni naprednosti kaže izrazite pomankljivosti, ki jih je pri prenovi zakona potrebno upoštevati, učinkovitost sprememb pa bo lažje dosegati s tvornim sodelovanjem civilne družbe že v zgodnjih fazah priprav sprememb zakona. Enakost dostopa do odločevalcev je namreč dimenzija, kjer se je Slovenija v lanski oceni odrezala najslabše.
